Za manipulacijo teh podatkovnih struktur v pomnilniku za izvajanje nekaterih operacij potrebujemo nekaj spremenljivk podatkovnih tipov, kot so celo število, znaki, dvojno itd.
Ta članek vam bo pomagal pri vektorski analizi in povedal različne postopke inicializacije vektorjev (podatkovne strukture) v C++.
Kaj je vektor v jeziku C++
V C++ imamo posebno standardno knjižnico predlog, ki ima vgrajene vsebnike vektorskega razreda. Vektor je kolektivna shramba v pomnilniku, ki dinamično shranjuje elemente z omejitvijo iste vrste podatkov.
Preprosta deklaracija vektorja v C++
vektorska ključna beseda < podatke - vrsta > ime_vektorja ( ) Čeprav so si vektorji in nizi podobni, se lahko velikost vektorja s časom spreminja. Komponente so shranjene v ustreznih pomnilniških regijah. Posledično je velikost vektorja odvisna od zahtev delujoče aplikacije. Dodati je treba datoteko glave z direktivo predprocesorja kot #vključi
V C++ imamo različne metode za inicializacijo vektorja, razpravljajmo o njih enega za drugim:
Metoda 1: z uporabo metode Fill v vektorskem razredu
#include#include
uporaba imenskega prostora std ;
int glavni ( )
{
vektor < int > stvar ( 10 ) ;
napolniti ( stvar. začeti ( ) , stvar. konec ( ) , 0 ) ;
za ( int x : stvar )
cout << x << ' ' ;
vrnitev 0 ;
}
V tej kodi uporabimo metodo polnila in ustvarimo vektor. Metoda fill ima dva predmeta, eden se začne, drugi pa je konec, nato posredujemo vrednost, ki jo je treba natisniti.
Izhod
2. način: z uporabo push_back() za potiskanje vrednosti eno za drugo
#include#include
uporaba imenskega prostora std ;
int glavni ( )
{
vektor < int > stvar ;
stvar. porini nazaj ( enajst ) ;
stvar. porini nazaj ( 22 ) ;
stvar. porini nazaj ( 30 ) ;
stvar. porini nazaj ( 4 ) ;
cout << 'Vsi elementi v vektorjih so ... \n ' ;
za ( int jaz = 0 ; jaz < stvar. velikost ( ) ; jaz ++ )
{
cout << stvar [ jaz ] << ' ' ;
}
vrnitev 0 ;
}
V tem programu inicializiramo prazen vektor, nato metodi push_back dodelimo vrednosti kot 11,22,30, tako da jo znova in znova uporabimo in 4 ter jih prikažemo z uporabo zanke.
Izhod
3. način: Inicializacija in inicializacija vektorja v enem koraku
#include#include
uporaba imenskega prostora std ;
int glavni ( ) {
vektor < int > stvar { 6 , 22 , 70 , 4 , 9 , enajst } ;
za ( int z : stvar )
cout << z << ' ' ;
}
V zgornjem primeru programa se program začne z glavno funkcijo, kjer inicializiramo vektorje celoštevilskega tipa in jim damo vrednosti v istem koraku. Nato prikažemo vrednosti z uporabo zanke for.
Izhod
4. način: z uporabo polja
#include#include
uporaba imenskega prostora std ;
int glavni ( )
{
vektor < int > stvar { 4 , 9 , 10 , 66 , 8 , 7 } ;
za ( int jaz : stvar )
cout << jaz << ' ' ;
vrnitev 0 ;
}
V tej kodi inicializiramo vektor tako, da deklariramo niz 6 elementov in jih nato natisnemo s cout.
Izhod
5. način: z uporabo že obstoječe matrike in njenim kopiranjem
#include#include
uporaba imenskega prostora std ;
int glavni ( )
{
int b [ ] = { 1 , 88 , 7 , 6 , Štiri, pet } ;
int the = sizeof ( b ) / sizeof ( b [ 0 ] ) ;
vektor < int > stvar ( b , b + the ) ;
za ( int števke : stvar )
cout << števke << ' ' ;
vrnitev 0 ;
}
V tem programu deklariramo matriko kot b s 5 vrednostmi in jo nato dodamo v vektor z dvema parametroma; Niz je prvi, niz s svojo dolžino pa drugi.
Izhod
6. način: z uporabo preobremenitve konstruktorja v vektorju
#include#include
uporaba imenskega prostora std ;
int glavni ( )
{
vektor < int > stvar ( 10 , 9 ) ;
za ( int x : stvar )
cout << x << ' ' ;
vrnitev 0 ;
}
V zgornjem primeru smo uporabili vektor s preobremenitvijo konstruktorja, ki sprejme dva parametra: eden je ponavljanje vrednosti, drugi pa cifra, ki jo želimo prikazati, zato je rezultat naslednji.
Izhod
Zaključek
Vektorji so definirani v standardni knjižnici predlog (STL). Za uporabo vektorja moramo najprej v program vključiti glavo vektorja. V tem pisanju smo videli različne načine, kako inicializiramo vektorje v jeziku C++. Razvijalec lahko izbere katero koli metodo glede na potrebe.