Zastavica je logična spremenljivka, ki programerje opozori, ko nastopi določena okoliščina. Če logična zastavica predstavlja true, pomeni, da je prisoten nek pogoj. Ko logična zastavica predstavlja false, to pomeni, da določen pogoj ni resničen. Za določitev, ali je razčlenjevanje predikata »True« ali »False«, logična zastavica »argparse« razčleni argumente, ki so prešli. Za interpretacijo argumentov ukazne vrstice se lahko uporabi standardni paket Python, imenovan »argparse«. To bolje regulira dejavnost in je preprosto za kodiranje. Navodila in sporočilo o uporabi se ustvarijo za uporabnika, ko navedemo nekaj napačnih argumentov. Poleg tega prikazuje napake uporabnikov. Modul »argparse« je preprost za uporabo. Privzeta vrednost možnosti store true je False, medtem ko je privzeta vrednost store false True. Za uporabo modula »argparse« se moramo držati treh ključnih korakov: najprej zgraditi razčlenjevalnik, dati razčlenjevalniku več argumentov in razčleniti parametre.
Sintaksa:
Sintaksa, ki je potrebna za logično zastavo Python »argparse«, je podana v naslednjem:
Sintaksa mora najprej ustvariti funkcijo, ki shrani spremenljivke in knjižnice, kamor je posredovan argument, pogoj pa je nastavljen v skladu z zahtevo. Dve besedni logični vrednosti sta preverjeni za »True« ali »False« za naše pogoje.
1. primer: uporaba mirnega obsega logične zastavice »Argparse« v Pythonu
Enostavna logična zastavica preprosto razčleni argumente, ki so lahko enojni ali več argumentov, ki gledajo na scenarij argumentov, ne glede na to, ali je posredovani pogoj »true« ali »false«.
Zdaj pa se pogovorimo o našem izrezku kode od tu naprej.
Na začetku naše kode uvozimo knjižnico »argparse«, ki se ukvarja z razčlenjevanjem argumentov Python. Nato ustvarimo svojo uporabniško definirano funkcijo »argparse_Boolean« in določimo, kje jo dodelimo knjižnici. Nato posredujemo naš prvi argument v naši funkciji 'argparse_Boolean', ki je 'avtomobili', z uporabo funkcije 'add_argument()'. Drugi posredovani argument preprosto dodeli »verbose«, kjer dejanje, ki ga je treba izvesti in smo jim ga posredovali, shrani »true« verbose. Zdaj ustvarimo novo funkcijo 'Boolean_flag', ki se uporablja za klic vnaprej določene knjižnice za razčlenjevanje argumentov. Nazadnje uporabimo funkcijo »print()« za oba argumenta, ki sta »cars« in »verbose«.
Iz prejšnjega delčka kode dobimo ta izhod, kjer ne prejme nobenega argumenta, zato prikaže »nobenega«. Drugi argument ne najde ali se ne ujema, zato poda besedo »False«.
2. primer: uporaba razčlenjevanja argumentov, ki ga povzroči Python, kot logičnih vrednosti
Ta primer je nekako podoben prejšnjemu primeru. Tukaj bomo razpravljali o dejanjih logičnih vrednosti za argumente, ki jih določi uporabnik. Če želimo izbrati argumente za Boolovo podrobno dejanje, lahko uporabimo to metodo.
V tem primeru kode knjižnica ostane ista »argparse«, ki je bila uporabljena v prejšnjem. Ustvarjena funkcija se zdaj imenuje 'Boolean_parser'. Argumenta, ki ju zagotovimo, sta dve spremenljivki – »First_Variable« in »Second_Variable« – kjer je dejanje za prvi argument shranjeno kot »false«, drugi argument pa kot »true«. Nazadnje pokličemo funkcijo “Boolean_parser” s funkcijo “parser_args()” in jo shranimo v “Flag_Argument”. Za njegovo vizualizacijo uporabimo funkcijo “print()” in jo dodelimo v “Flag_Argument”.
To je izhodni posnetek prejšnjega primera kode, ki logične vrednosti definira kot »True« za »First_Variable« in »False« za »Second_Variable«.
Primer 3: Uporaba logične zastavice »Argparse« z delovanjem pogojnih stavkov
Kot pove ime, se v vašem programu za upravljanje pogojev uporablja pogojni stavek. Te prakse so smernice programa, ko presoja glede na okoliščine, na katere naleti. Glavni pogojni stavki v Pythonu so stavki »If«, »if-else« in »switch«. Tukaj bomo šli skozi pogojni stavek »če-sicer«.
Knjižnica ostane ista »argparse«, saj se ukvarjamo z razčlenjevanjem argumentov. Funkcija, ki smo jo ustvarili tukaj, se imenuje 'parser_flag'. Prvi argument, ki smo ga dodelili, je 'izvedi dejanje' in privzeta vrednost, ki je tukaj podana, je 'False', kjer 'dejanje' shrani 'true'. Po posredovanju argumenta ustvarimo novo funkcijo z imenom 'arguments_flag' in jo pokličemo s prejšnjo uporabniško definirano funkcijo 'parser_flag' skupaj z njenimi argumenti. Tukaj uporabimo našo pogojno izjavo 'če-drugače'. Naš »if-pogoj« shrani, ali je posredovani argument resničen po funkciji »print()« in izjavi za tiskanje »Izvedi svoje dejanje«. V »else-pogoju«, če prvi razčlenitev argumenta ni »true«, izvedite »else-statement« za »false« v »default«. Nazadnje dvakrat uporabimo funkcijo »print()« za stavke za tiskanje, ki prikaže dejanje z izvajanjem argumentov.
Izhodni posnetek določa, da posredovani argument zažene »else-statement« z »False« podrobno s stavki za tiskanje, ki jih podamo v kodi.
Primer 4: Uporaba logične zastavice »Argparse« Python z upravljanjem modula »Distutils«
Namestitev Pythona lahko prevede in znova namesti knjižnice s pomočjo modula »distutils«. Novi moduli so lahko izrastki, napisani v jeziku C, navadni moduli Python ali zbirke orodij in funkcij, ki vsebujejo module, napisane v jeziku Python.
Po uvozu knjižnice »argparse« uporabimo modul »distutils.util« z uvozom dodatne knjižnice »strtobool«. Nato kremiramo »python_argparse r« in ga povežemo s knjižnico. Po tem dodamo argument v “python_argparse r” za “Boolean”. Podani tip je »lambda« in je shranjen v spremenljivki »b«, ki je dodeljena s knjižnico »strtobool«. Logična vrednost tukaj za pogoj »default« je nastavljena na »True«, »const« pa na »False«. Po razčlenjevanju ga po ustvarjanju shranimo v »boolean_arguments«. Nato pokličemo 'boolean_arguments' v funkciji 'print()'.
Ko je posredovani argument prebran, izhod prikaže »True«, saj je pogoj privzeto implementiran.
Primer 5: Uporaba logične zastavice »Argparse« v Pythonu z upravljanjem modula »Distutils« s pogojnimi stavki
Pogojne stavke je mogoče upravljati skupaj z modulom distutils za implementacijo pojava razčlenjevanja argumentov v logični zastavici.
Oglejmo si delček kode, da odkrijemo uporabo pogojnega stavka in modula distutils hkrati. V ta namen uvozimo knjižnico »argparse« in uporabimo modul »distutils.util«. Nato na podoben način uvozimo knjižnico »strtobool«, ki je uporabljena v prejšnjem primeru. Funkcija, ki jo ustvarimo, se imenuje 'bool_parser', da ustvari razčlenjevanje argumentov. Dodamo argument »kind« in »type« nastavite kot »str«, »nargs« kot »?«, »const« kot »False« in »default« kot »True«. Zdaj ustvarimo novo funkcijo »bool_arguments«, ki ji dodelimo prejšnjo funkcijo skupaj z njenim argumentom, ki ga razčlenimo. Tukaj uporabimo stavek pogoja, kjer pogoj »če« določa, da če je posredovani argument prisoten, prikaže »True« skupaj s sporočilom za tiskanje »Vaša logična zastavica je«. Nato natisne podrobni argument »kind«, ki smo ga dodelili v »print()«. V nasprotnem primeru bo privzeto »false« kot logični izraz.
V izhodnem posnetku lahko vidimo, da je stavek if resničen, tako da prikazuje »True« skupaj z našim stavkom za tiskanje.
Zaključek
V našem članku smo obravnavali glavne koncepte razčlenjevanja argumentov v logični zastavi. V ta namen smo uporabili pet primerov, da bi temo razložili poglobljeno in preprosto. Razpravljali smo o razčlenjevanju argumentov z uporabo pogojnih stavkov »if« ali »else«, modula »distutils« in uporabe pogojnega stavka skupaj z modulom »distutil«. S temi metodami smo posredovali argument skupaj s konceptom logične zastavice »True« ali »False«. Po razčlenjevanju argumenta predstavlja njegovo podrobnost glede na naše reprezentativne podatke.