“isnumber()” je funkcija, ki jo ponuja jezik C++ in pomaga pri preverjanju, ali vneseni podatki vsebujejo število. Na žalost je ta funkcija »isnumber()« samo za uporabnike Mac ali Apple. Toda jezik C++ nam olajša tudi funkcijo 'isdigit()', ki deluje enako kot funkcija 'isnumber()'. Obe funkciji pomagata pri iskanju števila v vnesenih podatkih. Lahko tudi rečemo, da je 'isdigit()' alternativa funkciji 'isnumber()'. Tukaj bomo raziskali funkcijo 'isdigit()', ker nimamo mac in sta obe funkciji podobni.
Primer 1:
V tej kodi potrebujemo datoteko glave »iosream«. Zato ga vključujemo sem, saj vsebuje definicije funkcij funkcije »cin\cout«. Pod tem je dodan standardni imenski prostor »std«. Prikličemo metodo »main()«, ki je gonilnikova koda. Sedaj najprej natisnemo vrstico s pomočjo »cout«. Nato v naslednjem »cout« uporabimo funkcijo »isdigit()«, v kateri posredujemo »2« kot parameter. Zdaj ta funkcija 'isdigit()' preveri, ali je '2' številka ali ne. Če je »2« številka, vrne »1«. Če ni, je '0' rezultat te funkcije.
Koda 1:
#include
uporaba imenskega prostora std;
int main ( ) {
cout << 'Vrednost je številčna ali ne: ' ;
cout << celo ( '2' ) ;
vrnitev 0 ;
}
Izhod:
Ta izid prikaže »1«, kar pomeni, da je podatek, ki smo ga prej vnesli, številka ali številka. Torej ta funkcija 'isdigit()' vrne '1'.
Primer 2:
V tem primeru so vključene tri datoteke glave, saj moramo uporabiti definirane funkcije. Uvozimo »cctype« in »iostream« ter datoteko glave »cstring«. Datoteka glave »cctype« je vključena, saj ponuja funkcije testiranja znakov in manipulacije. Datoteka glave »iostream« je vključena, saj ponuja vhodne in izhodne funkcije, »cstring« pa je vključena, ker ponuja funkcijo, ki jo uporabimo za nize v naši kodi.
Zdaj sta priklicani metodi 'std' in 'main()'. Nato se niz znakov inicializira, kjer vnesemo niz podatkov, vključno s številkami. »strDigit[]« je tukaj polje »char«. Nato pod tem deklariramo 'rezultat' podatkovnega tipa 'int'. 'Cout' upodobi dano besedilo. Nato tja postavimo zanko 'za', iz katere se en za drugim prenašajo znaki niza. Nato funkcija 'isdigit()', ki jo uporabimo po tem, preveri, ali je znak niza števka ali ne. Če je številka, se shrani v spremenljivko »rezultat«, ko inicializiramo to spremenljivko »rezultat« s funkcijo »isdigit()«. Nato postavimo »če« in posredujemo »rezultat« kot argument ter nato prikažemo število s pomočjo »cout«.
Koda 2:
#include#include
#include
uporaba imenskega prostora std;
int main ( ) {
char strDigit [ ] = 'azz2@mp;1p8$.;qr' ;
int rezultat;
cout << 'Niz vsebuje naslednje števke:' << endl;
za ( int a = 0 ; a < strlen ( strDigit ) ; a++ ) {
rezultat = ještevilka ( strDigit [ a ] ) ;
če ( rezultat )
cout << strDigit [ a ] << endl;
}
vrnitev 0 ;
}
Izhod:
Niz, ki smo ga predhodno dodali, vsebuje tri številke, ki so upodobljene tukaj. Te številke smo dobili iz niza s pomočjo funkcije “isdigit()”.
Primer 3:
V tem primeru so vključene tri datoteke glave, ker moramo uporabiti ponujene funkcije. Tukaj uvozimo datoteke glave za »cctype«, »iostream« in »cstring«. Imenski prostor »std« je dodan in funkcija »main()« je zdaj klicana. Po tem se inicializira niz znakov, v katerega vstavimo podatke niza. To vključuje cela števila. Matrika »char« se v tem primeru imenuje »s[]«. Pod njim definiramo »cifre« podatkovnega tipa »int«.
Navedeno besedilo upodobi »cout« in nato se vstavi zanka »for«, iz katere se posamezno dovajajo znaki niza. Funkcija 'isdigit()' se nato uporabi za določitev, ali so znaki v nizu števke ali ne. Ker spremenljivko »digits« inicializiramo s funkcijo »isdigit()«, se, če je številka, shrani v spremenljivko »digits«. Nato vstavimo stavek »if«, posredujemo »digits« kot argument in uporabimo »cout« za prikaz števila.
Koda 3:
#include#include
#include
uporaba imenskega prostora std;
int main ( ) {
char s [ ] = 'Imam 3 brate, 4 sestre, 7 stricev, 9 tet' ;
int števke;
cout << 'Ta stavek vsebuje številke:' << endl;
za ( int i = 0 ; jaz < strlen ( s ) ; i++ ) {
števke = isdigit ( s [ jaz ] ) ;
če ( števke )
cout << s [ jaz ] << endl;
}
vrnitev 0 ;
}
Izhod:
Štiri števke v nizu, ki smo jih predhodno dodali, so prikazane v nadaljevanju. Metoda “isdigit()” nam omogoča ekstrahiranje številk iz niza.
Primer 4:
Dodana sta »cctype« in »iostream«, ker sta ti datoteki glave potrebni v tej kodi. Nato sem postavimo standardni imenski prostor »std«. Zdaj kličemo metodo »main()«. Po tem inicializiramo štiri spremenljivke podatkovnega tipa 'char' z imeni 'character_1', 'character_2', 'character_3' in 'character_4' z vrednostmi 'z', '2', '5' in »&« oz.
Nato preverimo vse znake s pomočjo funkcije “isdigit()” in po dodajanju “cout” te spremenljivke ločeno postavimo v to funkcijo. Če je podani znak številka, tam prikaže »1«. V nasprotnem primeru prikaže »0«. Če vnesemo znak ali abecedo, je rezultat funkcije “isdigit()” “0”.
Koda 4:
#include#include
uporaba imenskega prostora std;
int main ( )
{
char znak_1 = 'z' ;
char znak_2 = '2' ;
char znak_3 = '5' ;
char znak_4 = '&' ;
cout << znak_1 << ' je številka: ' << celo ( znak_1 ) << endl;
cout << znak_2 << ' je številka: ' << celo ( znak_2 ) << endl;
cout << znak_3 << ' je številka: ' << celo ( znak_3 ) << endl;
cout << znak_4 << ' je številka: ' << celo ( znak_4 ) << endl;
vrnitev 0 ;
}
Izhod:
Zdaj ta izid upodobi »1«, kjer funkcija »isdigit()« najde število, in upodobi »0«, kjer najde poseben znak ali abecedo, kot je prikazano v naslednjem:
Primer 5:
Tukaj deklariramo spremenljivko 'znak' in nato prikažemo vrstico, ki uporabniku pove, naj vnese podatke. Pod to postavimo »cin«, ki sprejme uporabnikov vnos in ga shranimo v spremenljivko »character«.
Pod to postavimo funkcijo 'isdigit()' in tej funkciji posredujemo spremenljivko 'character', ki preveri, ali je vneseni znak številka ali ne. Nato upodobimo prvi stavek »cout«, ki smo ga vnesli tukaj. Če ni številka, se prikaže drugi stavek »cout«. Tukaj dobimo uporabnikov vnos in nato uporabimo funkcijo 'isdigit()' za uporabnikove vhodne podatke.
Koda 5:
#include#include
uporaba imenskega prostora std;
int main ( )
{
znak char;
cout << 'Tukaj vnesite podatke, ki jih želite preveriti' <> značaj;
celo ( značaj ) ? cout << 'To je številka.'
: cout << 'To ni številka' ;
vrnitev 0 ;
}
Izhod:
Ko vnesemo abecedo, ki je »p«, prikaže drugi stavek, ki pravi »To ni številka« kot rezultat funkcije »isdigit()«.
Zdaj znova izvedemo prejšnjo kodo. Tokrat tukaj vnesemo »9« in pritisnemo »Enter«. Nato upodobi prvi stavek, ki pravi: »To je številka«, kot rezultat funkcije »isdigit()«.
Prejšnjo kodo zaženemo še enkrat, vendar tokrat vstavimo “@” in pritisnemo “Enter”. Posledično se zaradi funkcije »isdigit()« pojavi drugi stavek »To ni številka«.
Zaključek
V tem članku smo definirali, da sta »isnumber()« in »isdigit()« isti funkciji v programiranju C++. Razlika je v tem, da je »isnumber()« za uporabnike Mac, zato uporabljamo funkcijo »isdigit()« namesto funkcije »isnumber()« v programiranju C++. Temeljito smo raziskali, ali ta funkcija pomaga pri preverjanju številke iz vnesenih podatkov in ustreznem upodabljanju rezultata.