Programski jezik C nam omogoča definiranje različnih tipov podatkov, kot so Integer, float, char, string itd., ki se jih bomo naučili na različnih primerih.”
Primer št. 01
V tem primeru bomo videli, kako inicializirati celoštevilsko vrednost v programskem jeziku C.
Spremenljivke, ki so inicializirane brez kakršne koli vrednosti, kot v vrstici 3, so nedefinirane. Tudi vrednosti, ki so inicializirane samo z NULL. V deklaraciji je mogoče inicializirati spremenljivke (dane osnovne vrednosti). Konstantni izraz je pri inicializaciji omenjen za znakom enačaja; kot lahko vidite na zgornji sliki v 4. vrstici, je spremenljivka 'a' inicializirana z vrednostjo 10 kot celo število.
V 5. vrstici se pokliče ukaz za tiskanje, da se prikaže niz 'vrednost a:' in vrednost, shranjena v spremenljivki 'a', kot je prikazano spodaj.
Druga vrsta podatkov v C je float, ki je vrednost v plavajočih vejicah z eno natančnostjo.
V spremenljivki druge vrstice je »a« deklariran kot tip float brez kakršne koli vrednosti, kar pomeni, da je nedefiniran, prevajalnik pa bo kot osnovno vrednost nastavil katero koli nepotrebno vrednost. V naslednji vrstici je spremenljivki »a« dodeljena decimalna vrednost »10,58«. V 5. vrstici je ukaz za tiskanje zapisan za prikaz vrednosti, shranjene v spremenljivki 'a', kot je prikazano spodaj.
Na zgornji sliki tretja vrstica »int a, b, c« pomeni, da mora prevajalnik ustvariti celoštevilske spremenljivke z imeni a, b in c. Spremenljivke v zgornji izjavi so definirane.
Naslednja vrstica spremenljivki a dodeli vrednost '10', naslednja vrstica pa spremenljivki b dodeli vrednost '20'. V šesti vrstici je tretji spremenljivki c pripisana aritmetična vsota vrednosti spremenljivk a in b.
V 7. vrstici je ukaz za tiskanje zapisan za prikaz niza 'vrednost c:' s celoštevilčno vrednostjo, shranjeno v c.
Zdaj bomo raziskali drugo vrsto spremenljivke, ki je niz celih števil. Sintaksa za deklaracijo celih števil je int
Primer št. 02
V tem primeru se bomo naučili, kako deklarirati matrike znakov z nizi, saj jezik C ne podpira podatkovnih tipov nizov.
Tukaj v vrstici 6 je podatkovni tip char, prazni oklepaji [] pa kažejo, da je velikost matrike char nedefinirana. Na desni strani niza »=« se ustvari »Pozdravljeni«. Velikost niza je 6, s 5 črkami in ničelnim znakom na koncu (\0), ki ni viden, kar označuje konec niza. Ta niz je shranjen v spremenljivki 'a', ki je tipa char. V naslednji vrstici se pokliče funkcija tiskanja za prikaz niza, izhod pa je prikazan spodaj.
V tem primeru smo vključili velikost char kot 50, vrednost niza pa je dodeljena spremenljivki »a«. Ker je velikost niza manjša od definirane velikosti, je celoten niz prikazan, kot je prikazano spodaj.
V drugi vrstici je »ABC« dodeljena vrednost 20 kot globalna, kar pomeni, da bo ostal nespremenjen v celotnem programu. Ustvari se nova spremenljivka »s« podatkovnega tipa char z nedefinirano osnovno vrednostjo, saj za njo ni znaka »=«. Tukaj smo uporabili funkcijo fgets, ki uporabniku omogoča uporabo metode fgets() za vnos določenih znakov, ki jim sledi tipka enter. Če želite iz matrike narediti niz, morate dodati ničelni znak.
Niz, ločen s presledki, lahko uporabite v programu s funkcijo fgets(). Funkcija fgets() se uporablja za vrnitev niza. Od funkcije gets() se razlikuje po tem, da funkcija fgets() zagotavlja, da se ne prebere več znakov od največje velikosti. Ko prebere vnos, ga shrani v spremenljivko 's.' Funkcija puts() se tukaj uporablja za prikaz vnosa niza. Ta funkcija natisne vrednost, ki je bila posredovana vanjo, medtem ko na koncu doda novo vrstico, tako da ne potrebujemo »/n« za prehod v naslednjo vrstico.
Primer št. 03
V teh primerih bomo razpravljali o drugem načinu deklariranja spremenljivk z metodo »extern«. Zunanje spremenljivke lahko imenujemo tudi globalne spremenljivke. Funkcije lahko spreminjajo vrednosti globalnih spremenljivk. Izraz 'extern' se uporablja za deklariranje in definiranje zunanjih spremenljivk.
Te spremenljivke so samo deklarirane, ne pa definirane. V naslednjem primeru so pred funkcijo deklarirane 3 zunanje spremenljivke. Znotraj funkcije so jim dodeljene različne vrednosti, kjer je c aritmetična vsota spremenljivk “a” in “b”, kar se dokaže na izhodnem terminalu.
Zaključek
V tem članku smo se naučili, da je deklaracija spremenljivk dragocena, ko je v uporabi več datotek, in da morate svojo spremenljivko določiti v kateri koli datoteki, ki bo dostopna in uporabna, ko je aplikacija povezana. V programu C lahko spremenljivko deklarirate več kot enkrat, vendar jo je mogoče definirati samo enkrat v funkciji, datoteki ali delu kode v vašem programu.