Fn = Fn-1 + Fn-2
Ta vadnica bo vsebovala različne metodologije za ustvarjanje zaporedja Fibonaccijevih števil.
Primer 1
V tem primeru je najprej knjižnica vhodnih in izhodnih tokov uporabljena za omogočanje tokov cin in cout, prek te knjižnice pa se spodbuja tudi sodelovanje uporabnika. Znotraj glavnega programa bomo vzeli dve celoštevilski spremenljivki in ju razglasili za ničelno vrednost. Uporabljena je tudi druga spremenljivka nextterm, ki je inicializirana kot nič in postavljena za kasnejšo uporabo. Uporabnika bomo prosili, da v Fibonaccijevo vrsto vnese številko, ki jo potrebuje. Z drugimi besedami, število vrstic, prikazanih kot izhod, je odvisno od uporabnikovega vnosa. Določeno število, ki ga bo uporabnik vnesel, bo rezultat vseboval odgovor v teh vrsticah.
Potrebujemo zanko 'za' za ponavljanje do določenega števila, ki ga uporabnik vnese za izračun zaporedja. To je nekakšna omejitev z več vrsticami. Stavek if se uporablja za preverjanje števila; če je ena, jo prikaži tako, kot je, brez kakršnih koli sprememb. Podobno bo prikazana tudi druga številka. V Fibonaccijevem zaporedju sta prikazani prvi dve številki. Za nadaljevanje smo uporabili stavek continue. Za nadaljnji izračun serije bomo sešteli obe vrednosti. In ta bo tretja številka v seriji. Ko se začne postopek zamenjave, bo prvi spremenljivki dodeljena vrednost druge spremenljivke, druga spremenljivka pa bo vsebovala tretjo vrednost, shranjeno v spremenljivki nextterm.
Naslednji izraz = t1 + t2;
T1 = t2;
T2 =naslednji;
Zdaj je vsaka vrednost prikazana ločena z vejicami. Izvedite kodo prek prevajalnika. '-o' se uporablja za shranjevanje izhoda kode v vhodni datoteki.
$ g++ -O fib fib.c$ . / fib
Vidite lahko, da ko se program izvede, bo uporabnik prosil za vnos števila, ki ga je vnesel 7, potem bo rezultat 7 vrstic, ne glede na to, na kateri točki je Fibonaccijeva serija dosegla 7. točko.
Primer 2
Ta primer bo vseboval izračun Fibonaccijeve vrste z omejevanjem vrednosti nextterm. To pomeni, da lahko Fibonaccijevo serijo prilagodite tako, da podate določeno število, kolikor želite. Za razliko od prejšnjega primera rezultat ni odvisen od števila vrstic, temveč od števila serij, ki jih poda številka. Začeli bomo z glavnim programom, spremenljivke so enake, enak je tudi pristop vključevanja uporabnika. Torej sta prvi dve spremenljivki na začetku inicializirani kot nič, spremenljivka nextterm je razglašena za nič. Nato bo uporabnik vnesel številko. Nato se prikažeta prva dva izraza, ki sta vedno 0 in 1.
Vrednosti naslednjega izraza bo dodeljena vrednost, dobljena s seštevanjem števil v prvih dveh spremenljivkah. Tukaj se uporablja zanka while za uporabo pogoja ustvarjanja serije, dokler vrednost v spremenljivki nextterm ni enaka ali manjša od števila, ki ga poda uporabnik.
Medtem ko (naslednji <= n)
Znotraj te zanke while bo logika uporabljena z zamenjavo števil v smeri nazaj. Spremenljivka nextterm bo ponovno dodala vrednosti spremenljivk.
Naslednji izraz = t1 + t2;
Zdaj shranite datoteko in jo prevedite za izvedbo kode v terminalu.
Ko zaženete kodo, bo sistem od vas zahteval število, ki mora biti pozitivno število. Nato boste videli, da se pri izračunu prikaže niz števil do 55. števila.
Primer 3
Ta izvorna koda, ki jo bomo omenili, bo vsebovala drugačno metodo izračuna Fibonaccijeve vrste. Do sedaj smo serijo računali znotraj glavnega programa. Ta primer uporablja vključitev ločene funkcije za izračun tega zaporedja števil. Znotraj funkcije se izvede rekurziven klic za nadaljevanje postopka. Zato je tudi primer rekurzije. Funkcija bo prevzela število v parametru, do katerega naj se serija izračuna. Ta številka je poslana iz glavnega programa. Stavek if se uporablja za preverjanje, ali je število manjše ali enako 1, nato vrne samo število, ker potrebujemo najmanj dve števili za izračun serije. V drugem primeru, ko pogoj postane napačen in je število večje od 1, izračunajte vrsto z večkratnim rekurzivnim klicem same funkcije.
Fib (n-1) + fib (n-2);
To kaže, da bo v prvem delu, eno število pred skupnim številom, posredovano funkciji, ta vrednost odšteta od števila, pridobljenega iz celice, ki kot parameter vsebuje dve števili pred skupnim številom.
Zdaj je v glavnem programu številka dodeljena spremenljivki in izveden je prvi klic funkcije, da se številka posreduje funkciji. Zdaj izvedite izvorno kodo datoteke v terminalu, da dobite odgovor. Tukaj boste videli, da je '13' odgovor, saj je bilo vneseno število 7, tako da bo serija 0+1+1+2+3+5+8+13.
Primer 4
Ta primer vključuje OOP (objektno usmerjeno programiranje) pristop izračuna Fibonaccijeve vrste. Ustvari se razred GFG. V javnem delu je ustvarjena funkcija, ki ima niz, ki bo hranil Fibonaccijevo vrsto.
F [n +2];
Tu je n število, ki je na začetku deklarirano kot 0.
F[0] = 0;
F[1] = 1;
Številke pri indeksu 0 in 1 so deklarirane kot 0 in 1.
Po tem se uporabi zanka 'za', v kateri se izračuna Fibonaccijeva vrsta. Prejšnji dve številki sta dodani seriji in bosta shranjeni.
F[i] = f[i-1] + f[i -2];
Po tem se vrne določeno število pri določenem indeksu.
Klic funkcije se izvede z uporabo predmeta.
g.fib(n);
Zdaj izvedite kodo in videli boste, da je številka 11, zato bo zaporedje do 11. števke.
Zaključek
Ta članek 'Fibonaccijevo zaporedje C++' je mešanica različnih pristopov, ki se uporabljajo za ustvarjanje zaporedja z dodajanjem dveh prejšnjih števil. S preprosto tehniko zamenjave lahko poleg metode rekurzije in s pomočjo nizov ta števila generiramo v serijah. Za ustvarjanje Fibonaccijevega niza je priporočljivo, da so števila v podatkovnem tipu integer. Niz lahko izračunamo tako, da omejimo število vrstic in število zaporedja.